Prosti prelet na cilj z povratkom, 14.07.2005
Nov državni rekord 782 km
Let proti zahodu 14.07.2005 je dosegel že rekordno dolžino saj je bila edina obratna točka oddaljena 391 km od starta. Napovedana obratna točka je bila še 60 km bolj zahodno kar bi pomenilo prelet na cilj z povratkom v dolžini 900 km in za 150 km izboljšanj Slovenski rekord za odprti razred. No želje se niso uresničile.
Po zadnjih meteoroloških podatkih ob 08.30 je bilo v Pc-metu mogoče izračunati, da je v tem alpskem območju z jadralnim letalom 18 m razreda mogoč prelet v dolžini 920 km. Ker so moje izkušnje z tem sistemom zelo pozitivne sem napovedal disciplino let na cilj z povratkom v dolžini 900 km. Predviden je bil pričetek jadranja ob 10.00 in pristanek ob 20.10?
Dejanski potek leta je bil nekoliko drugačen. Odpel sem se od vlečnega letala ob 09.56 na višini 1700m (QNH) nad Bistrico pri Tržiču. Glavni motilni element tega starta je bil severni do severovzhodni veter z hitrostjo do 35 km/h. Običajno se v takih slučajih, da povzpeti na severni strani Dobrče celo tako visoko, da direktno preskočiš na severno stran Karavank ali pa imaš vsaj toliko višine, da z nekaj rezerve višine poiščeš vzgornjik, ki te dvigne dovolj visoko za preskok Karavank. Borba z termiko, turbulenco in vetrom je trajala, kar neskončno dolgih 18 minut, da sem uspel najti in centrirati 2,1 m/s močan vzgornik, ki me je ponesel na 2350 m.
Po eni uri od starta (odklopa od letala) sem bil v Karnijskih Alpah v bližini Malborghetta ali 70 km od startne točke, kar ni niti slabo ni pa tudi dobro (če odštejem teh 18 minut je rezultat izredno dober, vendar to je samo predpostavka ne pa dejstvo). Po 2 urah sem bil nad Helmom na južni strani doline tik poleg Silliana žal pa v termično neaktivnem delu cikla na višini 2600 m tako, da mi ni preostalo drugega na izbiro kot, da preskočim na severno stran Pustertala pod aktivne kumuluse. Pojavilo se je se eno zaskrbljujoče dejstvo kopasti oblaki so se od Silliana dalje hitro redčili in od Vipitena dalje v smeri leta ni bilo več nobenega kopastega oblaka, samo modro nebo.
Ker je bila približno polovica leta opravljena pri čisti suhi termiki je bil to res dober trening takega načina jadralnega letenja še prav posebej, ker sem bil praktično celoten let sam in sem srečal ta dan zelo majhno število jadralcev. Vas zanima kje sem iskal izvire termičnih dviganj ta dan? No to ni nobena velika skrivnost. Iskal sem jih predvsem v bližini gorskih vrhov in grebenov, ki so se zaključili v obliki skledaste kotanje, katera žariščna os je bila čimbolj usmerjena proti soncu.
Sledeča slika je bila posneta tik pred Schluderns-om (110km pred obratno točko), kar jasno potrjuje, da je bila polovica leta opravljena v suhi termiki.
Eden od odločilnih trenutkov tega leta je nastopil ob 14.24 ko sem bil nad Lenzener Hornom, ki sem ga opisal v prejšnjem poročilu. Nisem se uspel povzpeti tako visoko, kot zadnjič, ko sem vrh slikal iz višine 3700m ampak sem bil 350m nižje. Vse doline v tem območju so letos očitno zaradi obilice deževja v zadnjem času zelo živo zeleno obarvane, kar je izredno lepo na pogled, vprašanje pa je kako to deluje na pojav termičnih vzgornikov? Ni bila lahka odločitev, da nadaljujem z poletom v začrtani smeri, razdalja do grebena kjer sem lahko pričakoval vzgornik je bila 27km in še gorski greben poteka od gore na jugu proti NNE (približno v smeri 20 stopinj) in jaz bom dosegel greben na vzhodni strani verjetno pod višino grebena. Stisnem zobe in se odločim, da grem naprej! Ni za pričakovati, da bom dosegel novi državni rekord v disciplini prosti prelet na cilj z povratkom brez vsaj neke razumne mere tveganja! Pobočje grebena sem dosegel ob 14.34 na višini 2530m. Potem sem »peglal pobočje« 8 minut, da sem presegel višino grebena in sem lahko v termičnem vzgorniku končno zakrožil. Integrator se je stabiliziral pri 1,7 m/s. Vzgornik sem zapustil na višini 3260 m, ko je hitrost vzpenjanja zelo padla. Na hitro ugotovim, da mi do razdalje 390 km od startne točke manjka se 7 km in da lahko to razdaljo se preletim in se vrnem v isti vzgornik nad višino gorskega grebena. Rečeno storjeno! Skrajno zahodno točko 391km daleč sem dosegel ob 14.49. Dejstva, ki so me pripeljala do odločitve, da sem se odločil za povratek sorazmerno zgodaj so bila sledeča:
1. Vremenska napoved za jadralce na tej disciplini je govorila o kopasti oblačnosti od 2 do 5/8 jaz pa sem preletel polovico preleta v zahodni smeri pod kristalno čistim modrim nebom.
2. Očitno je zračna masa drugačna od napovedane in s tem postane tudi vprašljiv čas ugašanja termičnih dviganj.
3. Povprečna hitrost preleta je bila v zahodni smeri 80km/h in se je postavljalo vprašanje ali bom pri teh razmerah pri letenju proti domu res dosegel hitrost 100km/h tako, da bo povprečna hitrost na celotnem preletu dosegla napovedanih 89km/h izračunane v pc-metu.
Pri povratku sprva ni bilo kakšnih posebnih zapletov, tudi povprečna hitrost v povratnem delu se je gibala v območju okoli 100km/h tako, da je vsa situacija vzbujala optimizem.
Pri povratku sem hotel se slikati teren za pristanek v Zernezu, pa mi slika ni najbolje uspela. V zagovor lahko povem, da sem slikal »iz roke« brez možnosti, da bi gledal skozi okular. Teren za ILP je v levem spodnjem delu slike med potokom in poljsko potjo in vrsto dreves v obliki stisnjene trojke. Pristati je potrebno tik ob poljski poti in potoku v eno ali drugo smer. V smeri proti drevesom so lahko količki ki jih na sliki ni videti.
Po povratku sem doma ugotovil, da mi manjka še vsaj 5 fotografij, ki sem jih naredil na tem poletu. Da so čudežno izginile je razlog verjetno v tem, da je bil fotoaparat v modu za gledanje in seveda fotografije sploh niso bile narejene!
Kakor v prvem delu povratka ni bilo težav so se pričele pojavljati v zadnjih 100km preleta. V bližini Lassa (100km do Lesc) sem se povzpel na 2920 m višine potem pa naslednjih 50km nisem našel nobenega termičnega vzgornika tako, da sem dosegel Dobrač na višini 1830 m, ki je skrajni minimum za direktni dolet do Lesc v razmerah, ko piha rahel zahodnik, nikakor pa ne dovolj v primeru severovzhodnika kakršen je bil danes dopoldan, res je bil zvečer veter šibkejši, pa še vedno dovolj močan, da bo povzročil vsaj za 0,5 m/s dodatnega spuščanja jadralnega letala na južnem pobočju Karavank in ob tem zagotovo ne bom dosegel domačega letališča. Kako se odločiti v takem primeru? Na sorazmerno ozkem delu zahodne stene Dobrača je bil šibak pobočni termični vzgornik, ki je omogočal zadrževanje višine če si letel v ozkih osmicah tik ob pobočju. Odločil sem se, da ne grem naprej, ker je potem zelo velika verjetnost, da bom potem moral pristati v Mojstrani in z tem vse povezane komplikacije in pozni nočni prihod na letališče in tudi z rekordom nebo nič. Dobrač sem dosegel ob 18.09. Po 15 minutah »praskanja pobočja« sem bil se vedno na isti višini, po 20 minutah sem pridobil 70 m višine, po 30 minutah sem bil na višini 2395 m, kar bi moralo zadostovat za prelet do startne točke in se povratek na letališče. No ja ob 19.06 sem preletel ciljno točko (cerkev Sv. Neže v Bistrici pri Tržiču) in ob 19.12 pristal na letališču Lesce po 9 urah in 26 minutah napornega letenja in ob doseženem novem državnem rekordu za jadralna letala odprtega razreda v disciplini prostega preleta z povratkom na cilj v dolžini 782km.
Pilot in avtor tega poročila,
Mihael Thaler
P.S. Ta let velja kot slovenski državni rekord. Dejansko sta bila narejena dva leta v tej disciplini, ki sta presegla to razdaljo vendar rekorda nista priznana zato, ker so se piloti jadralnih letal uprli in nočejo več plačati pristojbine za verifikacijo rekorda, ki znaša 10.000 SIT (41,7 EUR). Jadralna komisija, ki verificira rekorde namreč deluje popolnoma vuluntersko (zastonj). Tako politiko podpirata predvsem sekretar in predsednik Letalske zveze Slovenije in na tak način sistematično uničujeta jadralno letenje, kot letalski šport. Noben pravi letalski športnik ne podpira take politike. Če LZS tako nujno potrebuje denar potem naj poveča članarino vsem svojim članom saj zato se tudi imenuje Letalska zveza Slovenije. Končni rezultat je trenutno tak da, 31 letov za katere je bila vsa potrebna dokumentacija poslana Jadralni komisiji LZS sploh ni bila izročena sami Jadralni komisiji. No ja demokracija tipa predsednik in sekretar LZS.