Kaj podobnega med svojim letenjem zagotovo še niste doživeli. Zgodilo se je 27. 04. 2005. Bil je spomladanski dan, eden izmed mnogih, ki se ni odlikoval s posebej ugodno vremensko napovedjo za jadralne letalce. Predvideval sem, da bi bilo vseeno mogoče naredit prelet v dolžini do 500 km. Niti v sanjah si ne bi mogel predstavljati, da se bom pozno zvečer zbudil iz splošne anestezije na operacijski mizi v UKC Ljubljana in zagledal nad seboj nasmejani obraz jadralca Tomaža Štupnika, dr. med.. Verjetno boste takoj pomislili, da sem se razbil pri pristanku izven letališča. Ne sploh ni bilo tako, lahko pa bi se končalo še slabše.

Vzletel sem ob 12.49 iz letališča v Lescah, tako kot vedno ko se odpravim na prelet. Ker sem predvideval, da bo let trajal do 7 ur, sem imel seboj tudi 3 jabolka, 2 banani, 4 žitne tablice in pol litra vode. Zaradi ne najboljše napovedi vremena za jadralne letalce tega dne, nisem imel velikih načrtov. Nameraval sem na zahod do Vipitena - Sterzinga in potem bi se, na osnovi trenutne vremenske situacije, odločil v kateri smeri bom nadaljeval prelet.

Prvi del preleta, kljub pozni uri starta, ni bil posebno hiter (83 km/h). Bila pa je ta neugodnost, da se je prelet odvijal  n višini med 1800 in 2300 m (MSL). Samo enkrat se mi je uspelo povzpeti na 2600 m.

Tako sem na sredini Linzener Dolomitov na višini 2200m ugotovil, da pri takih pogojih ni preveč modro nadaljevati v zahodni smeri, lahko pa poizkusim v vzhodni smeri proti Zeltwegu. Povprečno vzpenjanje v vzgornikih je bilo enako, povprečna višina pa je bila večja, kar se lepo vidi iz barograma leta. Ob 15.06, na poziciji približno 20km južno od letališča Mauterndorf, sem imel samo 2030 m višine in sem iskal vzgornik. Našel sem samo šibak in raztrgan vzgornik v katerem sem se povzpel samo 150m. Ker pa sem moral poiskati boljši vzgornik, sem krenil naprej. Usta sem imel že malo izsušena, zato sem segel v žep na steni kabine jadralnega letala v katerem sta bili še dve jabolki. V levi roki sem držal lepo sočno jabolko in se že veselil sočnega grižlaja, z desno roko pa sem pilotiral jadralno letalo. Ko sem odgriznil prvi kos jabolka in ga hotel razgristi, se je zgodilo. Močan udarec termike navzgor in takoj v nasprotno smer. Bil sem dobro pripet z varnostnimi pasovi in se mi ni nič zgodilo. Čisto drugačna situacija pa je bila v moji ustni votlini. Tisti večji odgriznjeni del jabolka je poletel navzgor in takoj navzdol direktno v žrelo, kjer je obtičal. Prvo na kar sem pomislil je bilo ali lahko še diham, poizkusil sem in ugotovil, da lahko, vendar pa jabolka nisem mogel dobiti iz žrela. V trenutku sem se odločil, da ga pogoltnem naprej. Čutil sem kako del jabolka zelo počasi nadaljuje pot po požiralniku, vendar pa se je po približno 10cm ustavil. K sreči sem lahko dihal, zato sem nadaljeval z vzpenjanjem.

Ko sem zapustil vzgornik sem takoj obrnil v smer Podkorenskega prelaza.  V tem trenutku sem bil približno 80km NNW od letališča Lesce. Smer proti Podkorenskemu prelazu sem izbral tudi zato, ker bi sicer moral prečkati TMA Klagenfurt, čemur sem se raje izognil. Bil je še en razlog, da se nisem usmeril naravnost proti domačemu letališču. Ko prihajaš v Lesce direktno iz severne strani, tudi če imaš dovolj višine, da preletiš hribe, recimo med Golico in Belščico, praktično do 5 minut pred pristankom nimaš radijske zveze. Nadaljeval sem v smeri proti Podkorenskemu prelazu. Bolečina v požiralniku, kjer je obtičal kos jabolka, je počasi naraščala. Vse bolj je naraščalo tudi izločanje sline.

Ob 15:46 sem vzpostavil radijsko zvezo z domači letališčem in povedal kaj se mi je zgodilo ter jih prosil, da pokličejo Zdravstveni dom Radovljica in prosijo dežurnega zdravnika, da pride z reševalnim vozilom na letališče, ker sem predvideval, da me bodo napotili v bolnišnico.

Ob 16.02 sem pristal na letališču v Lescah na stezi 31 in v višini bencinske črpalke rahlo obrnil  v desno, tako, da sem se ustavil izven pristajalne steze. Ko sem odpiral kabino, sem opazil, da gre od hangarja proti meni reševalno vozilo. Zdravnica, ki se je pripeljala,  mi je rekla naj ostanem kar v tem napol ležečem položaju, kjer bo lahko najbolje pogledala če se vidi tujek v žrelu. Seveda je bil takojšen zaključek, da me odpeljejo v Bolnišnico Jesenice. Na hitro sem poprosil klubske kolege, da naj do večera pospravijo MT pod strop hangarja, ker se verjetno tega dne ne bom več vrnil.

V bolnišnico smo prispeli zelo hitro, vendar pa sem nekaj časa čakal na dežurnega zdravnika. Potem, ko je zdravnik prispel so mi napravili ezofazogoskopijo z upogljivim instrumentom, vendar tujka niso uspeli izvleči. Ta postopek se izvaja brez anestezije in je po mojem mnenju nekaj najhujšega kar se vam lahko zgodi v postopku zdravljenja. Jaz sorazmerno lahko prenašam bolečino, vendar pa sem mislil, ko so mi vstavljali sondo v požiralnik brez anestezija, da bom izbruhal samega sebe.

Med tem postopkom je prišel Brane Brodnik, dr. med.. Ko je videl, da poseg ne bo uspel je poklical po telefonu Tomaža Štupnika, dr. med., ki se je ravno odpravljal na operativni poseg v UKC Ljubljana in mu povedal kakšno je moje stanje. Dogovorila sta se, da me pripeljejo v Ljubljano in bo do takrat verjetno že končal operativni poseg in se takoj lotil mojega primera.

Med vožnjo v Ljubljano mi ni bilo nič kaj prijetno, ker se mi je na veliko izločala slina, ki me je silila na kašelj.

Ko sem prispel v UKC v Ljubljani, so se postopki odvijali zelo hitro. Seveda najprej formalni sprejem v bolnišnico, takoj nato v bolniško sobo kjer sem se preoblekel v pižamo in na bolniški postelji v operativno dvorano. Kratek intervju z anestezistom. Potem mi je dr. Štupnik pojasnil, da mi bodo pod splošno anestezijo v požiralnik uvedli kovinsko cev skozi katero mi bo odstranil zataknjeni del jabolka v požiralniku.

Kaj sem zagledal, ko sem se zbudil iz splošne anestezije, sem pa že napisal v prvem odstavku na začetku te zgodbe. Kasneje so mi še pokazali polovico kosa jabolka, ki je bil zagozden v požiralniku, druga polovica pa je sama odpotovala naprej v želodec. No, saj tudi pri tej zgodbi še nismo čisto na koncu. Ker požiralnik ni zgrajen iz posebno odpornega tkiva, lahko pri takšnih posegih zelo hitro pride do predrtja stene požiralnika, ki povzroči zelo nevarno vnetje v medpljučju (mediastinitis) in sepso.

Zaradi tega so me čez noč vsaki dve uri zbudili in kontrolirali krvni tlak. Ker je bilo vse v redu, so me naslednji dan  ob 12h odpustili iz bolnišnice.

Lahko rečem, da sem imel srečo v nesreči. Če bi mi tisti kos jabolka zaprl sapnik, bi bilo v nekaj sekundah vsega konec.

Za tiste, ki mislijo, da to ni resnična zgodba si lahko tukaj ogledajo odpustnico iz UKC v Ljubljani.

Če si želite bolj podrobno ogledati zgoraj omenjeni let je tukaj IGC datoteka tega leta.

Nauk te zgodbe je; če jeste v jadralnem letalu, delajte to zelo previdno, da se vam ne zgodi kot se je meni!

Mihael Thaler