Marko Košnik Virant, c.18. divizije 63, Ljubljana 61000, Slovenija, tel-fax: 386-61-12 71 156
Sorošev center za sodobno umetnost, Ljubljana
projekt URBANARIA
Ljubljana, 9. 8. 1994
Zadeva: Prijava na razpis za projekt URBANARIA
- koncept, pogoji, predpogoji
Spoštovani!
Moje pismo prihaja na vaš naslov z nekajdnevno zamudo, ki jo lahko zlahka opravičim: prav zamudi dolgujem hvaležnost, da to pismo sploh lahko pišem. Dokler sem se zamudi izogibal, sem zaman napenjal možgane, kako naj svoj projekt sploh prijavim vaši komisiji, ne da bi le ta v procesu obravnavanja in morebitnega sprejemanja z vaše strani utrpel tako konceptualno škodo, ki bi mu odvzela elementarno umetniško draž in tisto komaj vidno avro, ki kakršnokoli umetnino dandanes s tako težavo loči od vsakotere neumetnine. Da pa moje sporazumevanje z vami, spoštovani člani žirije, ki ste se zbrali z namenom razmotritve dotičnega predloga, ne bo še na začetku preseglo tiste tanke črte med razumevanjem in nerazumevanjem, ki je s tako težavo razločljiva, kadar se je treba na hitro in odločno spoprijemati z velikim številom prijavnih lističev, naj za začetek skočim kar k predlogu za projekt in se kasneje spet vrnem k problemom, nakaznim v uvodu, vendar z naslednim opozorilom: omenjeni problemi so sestavni del projekta. Vsakršno obravnavanje projekta brez problemov, ki jim projekt zapada, bi bilo lahko usodno tako za projekt kot za avtorja in seveda, predvsem za člane komisije. Torej k Stvari.
inštitut Egon March: Prva vaja za konec sveta, Predpriprava
Vaja za konec sveta je umetniški projekt, sestavljen iz devetinštirideset delov ali devetinštiridesetih vaj in Petdesete vaje - Konca sveta. Projekt vključuje devetinštirideset mest na zemeljski obli, ki se delijo na petinštirideset urbanih sredin (mest in velemest), eno lokacijo na severnem polu, eno lokacijo na južnem polu, eno lokacijo na Tibetu in eno "letečo" lokacijo nad ekvatorjem. Devetinštirideseta vaja, Generalka pred Koncem sveta, in sam Konec sveta se bo odvijal leta 2013, ostalih oseminštirideset vaj pa bo razporejenih po ključnih točkah v času in prostoru od leta 1995 do 2012: prva štiri leta po ena vaja na leto, druga štiri leta po dve vaji na leto in zatem devet let po štiri vaje na leto. Ker je za projekt Urbanaria pomembna predvsem prva vaja, naj nadaljujem z razlago dogodka v Ljubljani.
Prva vaja za Konec sveta
Javno fazo projekta predstavlja devet minutna "zamrznitev" okroglo petstotih akterjev na stičišču Cankarjeve in Čopove ulice na Slovenski cesti, med pošto in Namo. Dogodek ima eksterno in interno fazo. Esksterna faza je vidna javnosti, interna faza je doživljanje samih akterjev.
Eksterna faza je nenapovedan dogodek. Na izbran dan ob določeni uri se petsto ljudi v opisanem delu mesta v istem trenutku nenadoma ustavi sredi hoje ali kakršnegakoliže sprehajalnega stanja in nepremično vztraja v drži, v kateri jih je doletel zamrznitveni trenutek. Devet polnih minut mirujejo v popolni tišini in ne odgovarjajo na kakršnekoli reakcije "nezamrznjenih" mimoidočih. Po preteku določenega roka na neopazen dogovorjen znak (taisti, ki jih je še popreje ustavil v gibanju) hipno nadaljujejo svoje gibaje in ravnanje kot da se ni nič zgodilo. Svoja pota nadaljujejo, ne da bi od tu naprej izdajali kakršnokoli medsebojno povezavo ali poznavanje. Ekshibicijski del projekta je za naključno publiko končan v trenutku, ko se akterji spet premaknejo, tako kot se je začel v trenutku, ko so akterji obstali, ne da bi ostali pasanti trenutek pred tem imeli občutek, da se kaj pripravlja.
Interna faza vključuje polletne priprave akterjev, realizacijo in razpustitev projekta, medtem ko se za supervizorje projekt začne že devet mesecev pred eksternim dogodkom. Interna faza poteka v naslednjih delih:
1. Pet supervizorjev kontaktira vodstva Ljubljanskih srednjih šol in gimnazij in se dogovori za obiske v tretjih in četrtih letnikih. Vsak supervizor pridobi po štiri razrede dijakov, ki jih mora predhodno seveda prepričati, da naj bi prostovoljno sodelovali pri projektu. Pripravljalna faza pred začetkom vaj poteka tri mesece.
2. Vsak od petih supervizorjev - koreografov pol leta enkrat tedensko vadi z vsakim od štirih razredov dijakov, s katerimi sodeluje. V tem obdobju z vsakim dijakom posebej naredi miniaturni scenarij za dan x: kdaj se bo dijak odpravil od doma, po kakšnih opravkih, kdaj, kako in iz katere smeri se bo približal zamrznitveni coni in po kateri poti se bo iz nje oddaljil. V vsakem od šestih mesecev se vsak dijak samostjno poda na pot po omenjenem scenariju, da izmeri in izračuna približke časovno prostorskih koordinat in se o rezultatih in morebitnih popravkih posvetuje s supervizorjem.
3. Za akterje se projekt začne takoj, ko so se odločili, da bodo v njem sodelovali. Od tega trenutka naprej se vsi njihovi trenutki in vsa njihova pota gibajo proti Prvi vaji za Konec sveta. Projekt nastaja v strogi konspiraciji med internimi udeleženci, sodelovanje pri projektu temlji na obljubi, da nihče ne bo izdal javnosti in svojcem ter svojim bližnjim, da v projektu sodeluje ali tovrsten projekt pripravlja. V ta namen morajo supervizorji uporabljati določene logične prijeme s prostovljci - vzpostaviti mora mero zaupanja, tako da lahko prostovljci pristanejo na projekt še preden izvejo detajlno vsebino in pogoje, ne da bi bili pri tem kršeni kodeksi osebne časti in prostovoljne odločitve in seveda, ne da bi bil projekt izdan tistim, ki se niso pripravljeni zaobljubiti k molku. Pripravljalne vaje vključujejo zanimive gibalne in sinhronizacijske vaje, vaje v koncentraciji in orientacijski meditaciji, futurološka predavanja o možnostih časovno prostorskih sinhronizacij s pomočjo novih medijev.
4. Še med pripravami so akterji povabljeni k zapisovanju dnevnika misli in sanj v toku priprav na Vajo, dokumentirajo se tudi pogovori na to temo, supervizorji poskušajo rekoncipirati pojmovanje Konca, Sveta in časa izven klasičnih krščansko - apokaliptičnih okvirov.
5. V izteku projekta udeleženci zberejo spise še o doživljanjih o eksternem dogodku, ki jih potem inštitut izda v priročnem zborniku skupaj s Tezami za Konec sveta in natančnim razporedom prostorsko časovnih koordinat za preostale Vaje za Konec sveta in Konec sveta.
Z izdajo zbornika je Prva vaja za Konec sveta formalno zaključena.
Problemi s prijavo Konca sveta
Največji problem pri prijavljanju projekta Prva vaja za Konec sveta na javni razpis je pogoj konspiracije, v kateri se projekt odvija. Nikjer v razpisu projekta Urbanaria se člani SCCA in člani komisije niso zavezani k molku o vsebini projektov. Problem je še toliko večji, ker SCCA Ljubljana napoveduje tudi predhodno izdajo prijavljenih projektov v zborniku, preden bodo ideje sploh dospele do faze realizacije. Brez da bi posebej zagovarjal in razlagal konceptualno ozadje potrebe, da se Prva vaja za Konec sveta izvede kot nenapovedan dogodek v svojem eksternem vidiku, mi lahko člani komisije kot avtorju verjamejo, da bi kakršnokoli vnaprejšnje objavljanje projekta popolnoma poškodovalo njegovo konceptualno substanco. Naj rajši navržem povsem praktičen problem: v primeru, da bi le dvesto ljudi postopalo na lokaciji eksterne realizacije projekta čakajoč na javno zamrznitev pasantov, že bi bilo v javnem prostoru slutiti atrakcijo, začela bi se gostiti pozornost naključnih mimoidočih, oteženo bi bilo razlikovanje med zamrznjenimi akterji in mirujočimi opazovalci itd. Vsakdo, ki bi za projekt slišal vnaprej, bi "naključni" dogodek v kratkem povezal s spominom na informacijo in že bi bila izgubljena kvintesenca Konca - trenutka, ko zaznavni in interpretacijski avtomatizem ne more več vzdrževati dinamike kontinuuma.
Kakršnokoli zaupanje na podlagi dosedanjega avtorskega dela, ki bi mi ga izkazala komisija, bi bilo po pravilih Urbanarie nedopustno, saj na razpisu kandidirajo projekti ne pa avtorji. Sprejetje projekta brez razglasitve tega sprejetja ali vnaprejšnje objave koncepta bi bilo ali protipravno glede na pravila razpisa ali nedopustno zaradi neenakopravnega obravnavanja projekta v primerjavi z drugimi projekti.
Namesto odločitve, da vaš razpis za naš projekt ni primeren, sem se odločil koncipirati dvojni projekt, da bi mogoče le omogočil sodelovanje.
Namesto da bi zaradi mojega projekta morala pogoje spreminjati komisija, kar bi bilo seveda njej sami nedopustno in nedostojno, sem koncipiral predpogoje lastnemu projektu. Komisiji predlagam, da razmotri projekt spremljajoče predpogoje in podpogoje in se na podlagi tega odloči, ali lahko dotični projekt uvrsti v svoj izbor ali ne.
Seveda pa imajo tudi sami predpogji in podpogoji sebi imanentno logiko. V primeru, če jih komisija ne sprejme, projekt ne more in ne sme biti realiziran, četudi bi ga komisija uvrstila v svoj izbor. Na tem mestu se vračam k problemom, omenjenim na začetku pisma. V nadaljevanju bom navrgel večje probleme in predlagal rašitve v obliki predpogojev.
Vkolikor komisija sprejme predlagani projekt, ponujam v vnaprejšnjo objavo drug oziroma nadomestni projekt. To pomeni, da pravzaprav prijavljam dva projekta. Sprejem prvega pomeni objavo drugega, obenem ko je objava drugega prepogoj za realizacijo prvega. Še preden pa opišem drugi projekt, ki služi predvsem mimikriji prvega, pa se moram vprašati, ali lahko komisija objavi nadomestni projekt, ne da bi sprejela tudi tega. Ta problem lahko izpade tako rešljiv kot nerešljiv. Če se komisija odloči za pozitivno rešitev, obstaja več možnih rešitev, sploh če se kot avtor zavežem, da v primeru sprejema obeh projektov pod predlaganim ključem ne bom zahteval tudi realizacije obeh. S tem še namigujem na možnost, da bi namesto prvega, v primeru, če je sprejet tudi drugi, lahko realiziral anega ali drugega. Vendar ta pot izključuje lažjo varianto, pri kateri bi si komisija zadala za pogoj le sprejetje prvega projekta (Vaja za Konec sveta), drugi (Predpriprava) pa bi bil dejansko le mašilo, seveda ob zavezi avtorja, da se zagotovo ne bom potegoval za realizacijo le-tega. Zakaj je ta rešitev lažja? Lažja je predvsem za avtorja, saj je verjetnost, da bi komisiji ugajala kar dva projekta v primerjavi s predpisanim enim, verjetnostno dosti manjša. Poleg tega avtorju ne bi bilo treba izdajati dveh adutov za vrednost enega: vsi vemo, kako redke in dragocene so dobre ideje in kako previdno jih je potrebno skrivati tu na Vzhodu, kjer se v idejnem svetu od nekdaj le krade in ropa. Drži pa, da v primeru prelahkotnega nadomestnega projekta zadeva lahko postane kočljiva za komisijo, saj se spodobi, da se ta proslavi predvsem z objavljanjem najboljših od vseh možnih predlogov. Avtor vidim iz te zagate, in verjemite, da mi ni padla čez noč, le eno rešitev. Nadomestni projekt mora še vedno biti soliden, vendar ne tako izreden kot prvi predlagani projekt. Projekt, ki služi za kritje, mora biti v relativen ponos komisiji, na pa v tako velik estetski identifikacijski užitek avtorju kot prvenec.
Predpriprava
- projekt, oddan za kritje projekta, ki mora ostati v konspiraciji
Projekt Predpriprava temelji na obratu vrednostno manipulativne lestvice, ki se pojavlja kot samodejen mehanizem, kjerkoli se umetno vzpostavlja sistem organizacijsko kritiških avtoritet na področju umetnosti. Posebna atraktivnost projekta Predpriprava je redifinicija selektorja iz opazovalca umetniškega dogajanja izven polja samega umetnostnega v eksponenta znotraj polja umetnosti. Umetnino, oziroma artefaktičnost le- te, nadomesti selektor, takoj ko se odloči, da namesto objektno simbolnega raprezentanta umetniškega procesa podpre sam umetniški proces. V tem smislu, torej v upoštevanju celotne konfiguracije dejavnikov, ki determinirajo procesualno umetnino, zapade proces selekcioniranja in odločanja, torej tudi razpravljanja o umetnini in vsemogoče birokratsko ravnanje z njo, z delom same selektorske komisije vred, v samo umetniško delo. V primeru ukvarjanja s Predpripravo umetnina razglasi selektorje za performerje, in sestanek, na katerem razpravljajo o njej, za performance. Performance pa se z razpravo s strani komisije šele prične, z malo sreče pa se tudi nadaljuje do končnega dogodka, ki je na vpogled javnosti, scenarij pa mu določa naslednje vsebinske in tehnološke okvire:
Vsak od članov mednarodne žirije - komisije, ki sodeluje v izboru predlogov za projekt Urbanaria na določen dan ob določeni uri (predvidoma večerni, nočni) sedi na primernem stolu na enem od obljudenih javnih trgov v mestu, kjer sicer največ deluje ali je najbolj znan. Za slovenske predstavnike velja, da zavzamejo mesta posamič, vsak na drugem vidnem in frekventnem javnem mestu. Začetek performanca je sinhron v realnem času za vse dislocirane točke. Vse lokacije so krožno dvostransko povezane v zanko z grafičnimi računalniškimi postajami, opremljenimi s CODEC kartico in 19200 Baud modemom in video izhodom in vhodom ter predpisanim grafičnim video softverom. Na vsak računalnik je priklopljena video kamera, ki prenaša sliko s primerno osvetljenega prostora, na katerem sedi kritik - selektor. Na vsaki lokaciji je v ozadju napeto projekcijsko platno, osvetljeno z močnim video topom.
Vsak kritik-selektor drži v rokah odprt zbornik Urbanarie, ki je izšel v predpriravah na projekt, kakor je napovedal SCCA. Na vsaki lokaciji, ob vsakem kritiku, stojita izpraševalec in prevajalec. Performance se začne ob napovedani uri, ko so vzpostavljene vse ISDN zveze med računalniki. Prvi izpraševalec pomoči desno roko v tiskarsko barvo klofne prvega kritika - selektorja po licu in ga obenem vpraša: Was ist Kunst, ...........? (naslovi ga z njegovim lastnim imenom). Kritik odgovori na vprašanje, njegov glas je ozvočen, prav tako glas prevajalca, ki prevaja njegov odgovor iz nativnega jezika kritika - selektorja v angleščino, obenem ko prevajalci na ostalih lokacijah ob ostalih kritikih - selektorjih simultano prevedejo odgovor iz angleščine v lokalni nacionalni jezik. Klofute, vprašanja, odgovori in prevodi padajo zaporedno in izmenično v krogu tako, kot so med sabo povezani računalniki z ISDN - CODEC linki: Ljubljana - Pariz - Amsterdam - Moskva , Ljubljana - Pariz - Amsterdam - Moskva, Ljubljana - Pariz - ....................., .............., ........, ...., ..., .., ., , , ,,,,,,,,,,,, Vprašanja samega prevajalci ne prevajajo.
Tehnološko je link koncipiran tako, da naenkrat sliko oddaja le računalnik na lokaciji, kjer pada klofuta, naslednji računalnik sliko sprejema in oddaja naprej, obenem ko jo posreduje v projekcijo na licu mesta. Takoj ob spremembi lokacije zastavljanja vprašanja se funkcija oddajanja in sprejemanja preklopi za korak naprej, tako da je na vsaki lokaciji možno gledati prenos vsake klofute in slišati spremni tekst preko zaporedne telefonske audio povezave.
Performance traja, dokler eden od kritikov ne izreče pravilnega odgovora. Sodnik, ki potrdi pravilnost izjave je zaupnik, ki ga izberejo kritiki - selektorji iz svojih vrst. Le - ta prejme pravilni odgovor tik pred začetkom performanca v zapečateni kuverti, ki jo odpre potem, ko je zavzel javno izpostavljeno in osvetljeno mesto dovolj daleč od publike in tam blizu klofutanega kritika - selektorja. Sodnik je zaprisežen k molku, ne sme dajati nobenih namigov. Le v trenutku, ko pade pravilen odgovor, kar lahko zazna tako na licu mesta (sodnik je v Ljubljani, na glavnem prizorišču) kot s pomočjo prenašane slike in glasov za katerokoli aktivno lokacijo, zavpije:KUNST-STOP-KUNST. To je neprizivni znak za konec performanca, ki pa ima pomembno varnostno zaklopko: geslo KUNST-STOP-KUNST je veljavno le v primeru, če se odgovor, ob katerem je sodnik geslo eksekutiral, pokriva z odgovorom, ki se takoj za tem izpiše na video displayih. Ker so kritiki obrnjeni od platen, se po presoji publike projekt lahko nadaljuje, če bi sodnik izrabil svoj položaj. Odgovor pa ni izpisan ves čas zato, da kritika - selektorja v primeru resnejnših poškodb lahko nadomesti prijatelj, znanec ali najeta oseba, ki pa se mora popreje javno identificirati kot NE-umetnik. Lahko pa je poznavalec, novinar, umetnostni kritik ali karkoli že drugega.
Avtor obeh projektov in vodja inštituta Egon March Marko Košnik Virant zagotavljam, da v primeru interne odobritve prvega projekta in posledične javne objave drugega projekta, ne bom vztrajal pri zahtevi realizacije drugega. Za primer, če bi komisija sprejela prvi projekt in ga po dogovoru zakrila z drugim, tega objavila, potem pa bi organizatorji predaleč odstopali od pravil, ki so jih postavili sami in pa pogojev, ki jih sam zase navaja dotični projekt - predvsem je v tem smislu pomembno vprašanje konspirativnosti - pa je inštitut Egon March povabil k opazovanju predpriprave projekta mednarodno ekipo umetnikov, ki bo nadzorovala doslednost eksekutiranja z obeh strani postavljenih pogojev. Ekipo sestavljajo:
Paula Gordon - radijski umetnik, WFMU, New York
Christian Vanderborgh, medijski umetnik, Uni - TV Eureka, Pariz
Mike Hentz, projekt Odysee, Hfbk, Hamburg
Ross Harley, Art Media, Sydney
Svetovalec za logistično podporo pri pojektu je dr. Damjan Bojadžiev, Laboratorij za raziskavo jezika, Inštitut Jošef štefan, Ljubljana
Vseh pet članov opazovalne ekipe v primeru nuje z enkartnim glasovanjem brez pravice zadržanega glasu odloča o drugačni možnosti ravnanja avtorja in inštituta Egon March, vkolikor, kot že omenjeno, bi bili pregrobo kršeni temeljni pogoji s strani komisije in predpogoji in podpogoji s strani projekta.
POSEBNO OPOZORILO:
inštitut Egon March prepoveduje kakršnokoli razlaganje primarnega projekta (Prva vaja za Konec sveta) ali širjenje vesti o njem izven kroga oseb, ki so poklicno zavezane za odločanje o usodi projekta v okviru javnega natečaja za URBANARIO - vedno, povsod in za vse primere, dokler i.E.M. (zanj Marko Košnik Virant) pismeno ne odredi drugače in dokler prizadeti pisanja ne preberejo osebno. Nadomestni projekt je prepuščen regularnemu pisarniškemu tračarjenju. O projektu se vedno govori kot o Predpripravi, primarnega naslova se ne omenja niti v internih razpravah.
V primeru, če komisija v celoti zavrne projekt v katerikoli kombinaciji, bo morala prevzeti tveganje, da se z umetniško platjo projekta, STOP-KUNST-STOP, sooči na nepredviden način, sploh v primeru, če bi želela kršiti konspirativnost projekta preko predpisanih meja. Tej odgovornosti se, žal, zaradi pomembnosti projekta, člani komisije ne bodo mogli popolnoma izogniti. Z delom v omenjeni komisiji so se pač izpostavili sicer minimalnemu, vendar vseeno obstoječemu riziku v občevanju z umetniškim in umetnostjo.
V primeru nejasnosti sem vedno na razpolago za izčrpnejša pojasnila in prilagoditve.
Marko Košnik Virant
P.S.: Podpogoji, ki morajo biti izpolnjeni za realizacijo zgoraj opisnega projekta:
- vsak član komisije mora biti seznanjen s celotnim tekstom, torej mora biti tekst v celoti preveden v anleščino. Prevajalec v celoti zapada konspirativnosti, navedeni v predpogojih.
- za kakršnokoli obveščanje javnosti ali obljavljanje rezultatov, je dovoljeno govoriti o dotičnem projektu le kot o Predpripravi ( npr.: inštitut Egon March se je prijavil na razpis s projektom Predpirprava ....) - tako po naslovu kot po vsebini.